2008: dokončan slovenski avtocestni križ. Od takrat smo v 17 letih zgradili nekaj nad 50 km
novih avtocest in hitrih cest. To je ~3 km letno. Kitajska gradi 10.000 km letno.
Nemčija 50-100 km letno. Avstrija 5-10 km letno.
Slovenija ima 625 km avtocest in hitrih cest. Cena km hitre ceste je eksplodirala s ~7 milijonov €
(zgodovinsko povprečje) na 50,8 milijonov € (3. razvojna os) — ~5–7× rast v 15 letih.
Vse vlade po Janši 1 — Pahor, Janša 2, Bratušek, Cerar, Šarec, Janša 3, Golob — so v gradnji avtocest naredile isto: nič.
Po podatkih SURS in Direkcije RS za infrastrukturo (DRSI) ima Slovenija slabih 39.000 km javnih cest (natančno 38.884 km, SURS 2014). Od tega je le 625 km avtocest in hitrih cest, ki jih upravlja DARS. Vse ostalo so državne, lokalne in občinske javne poti — pretežno zgrajene v drugi polovici 20. stoletja in v zadnjih desetletjih praktično brez sistemske obnove.
Spodnji graf prikazuje kumulativno dolžino slovenskega avtocestnega omrežja po letih. Do leta 2008 — leta dokončanja "avtocestnega križa" — je Slovenija gradila intenzivno: ~50 km letno. Po 2008 je krivulja praktično ravna.
Med leti 1994 in 2008 je Slovenija zgradila približno 400 km novih avtocest in hitrih cest.
To je bilo obdobje NPIA (Nacionalnega programa izgradnje avtocest), sprejet 1995, dejansko realiziran do 2008.
Povprečje je bilo ~30 km letno, vrhunska leta (2005–2008) tudi do 50 km letno.
Med leti 2008 in 2025 je Slovenija dodala ~50 km (predvsem dokončanje NPIA repa).
Razmerje pred/po 2008 je približno 8:1. Vse to obdobje so v podobni meri "vladale"
tako leve kot desne koalicije — Pahor, Janša 2, Bratušek, Cerar, Šarec, Janša 3, Golob.
Najbolj brutalna številka v slovenski cestni infrastrukturi ni dolžina, ampak cena. Zgodovinski strošek hitre ceste v Sloveniji (4-pasovna) je bil okrog 7,3 milijonov € na km — kar je v okvirih evropskega povprečja. Sodobni projekt 3. razvojne osi (Velenje–Slovenj Gradec, 17,5 km) stane 890 milijonov € — kar je 50,8 milijona € na km. Sedemkratnik.
Kumulativna inflacija v istem obdobju je narasla za ~35–40 % (HICP, SURS/Eurostat 2010–2025). Strošek gradbenih materialov morda za 50–80 %. Rast cene s 7 na 50 milijonov € na km ni mogoče pojasniti zgolj z inflacijo. Pojasnitev je strukturna: neučinkovito javno naročanje, neopravljen razpisni pritisk, slabo vodenje izvajalcev, sistemski problemi DARS — vse to je Računsko sodišče RS dokumentiralo v reviziji 2015–2020.
Slovenija ni v krizi gostote cest. Slovenija je v krizi tempa. Mreža je relativno solidna — dediščina obdobja 1994–2008 — a ritem novih gradenj je v primerjavi z drugimi evropskimi državami zgodovinska anomalija.
Edini, kjer smo solidni: per capita gostota avtocest. Slovenija ima 29,5 km AC na 100.000 prebivalcev. To nas postavi nad povprečje EU, pred Češko, Nemčijo, Francijo, Italijo, Madžarsko. Ampak to je dediščina gradnje 1994–2008, ne zasluga sedanjih vlad. Hrvati nas že prehitevajo (35,2 km/100k), Avstrijci so tik za nami (24,6).
| Država | AC + HC | Prebivalstvo | km / 100k prebivalcev | km / 1.000 km² |
|---|---|---|---|---|
| 🇪🇸 Španija | 17.228 | 48,8 mio | 35,3 | 34,1 |
| 🇭🇷 Hrvaška | 1.355 | 3,85 mio | 35,2 | 23,9 |
| 🇸🇮 SLOVENIJA | 625 | 2,12 mio | 29,5 | 30,8 |
| 🇦🇹 Avstrija | 2.249 | 9,15 mio | 24,6 | 26,8 |
| 🇸🇰 Slovaška | 866 | 5,42 mio | 16,0 | 17,7 |
| 🇩🇪 Nemčija | 13.172 | 84,7 mio | 15,6 | 36,8 |
| 🇵🇱 Poljska | 5.206 | 36,8 mio | 14,1 | 16,6 |
| 🇨🇿 Češka | 1.530 | 10,9 mio | 14,0 | 19,4 |
| 🇮🇹 Italija | 7.016 | 59,0 mio | 11,9 | 23,3 |
Kitajska ima ~190.000 km hitrih cest, gradi 10.000+ km letno. To je 16-kratnik celotnega slovenskega avtocestnega omrežja v eno leto. Ne primerjamo se s Kitajsko, ker pričakujemo isto stopnjo gradnje. Primerjamo se z njo, da se razume proporcionalno: kar Slovenija zgradi v 17 letih (~50 km), Kitajska zgradi v ~2 dneh.
Medtem ko Slovenija ne gradi novih avtocest, se po njih vali rekorden tovorni promet. Slovenija leži na dveh ključnih evropskih tranzitnih koridorjih (Baltsko-jadranski in Sredozemski TEN-T). To pomeni, da slovenski davkoplačevalec plačuje vzdrževanje cest, ki jih obremenjuje promet, namenjen iz Nemčije proti Grčiji in obratno.
Posledica: slovenske avtoceste, zgrajene v 90-ih in 2000-ih za pričakovani promet, se zdaj
pospešeno trošijo. Asfaltne prevleke, ki bi morale trajati 25 let, propadajo v 12–15 letih. Vzdrževalni stroški
eksplodirajo (10-letni paket vzdrževanja DRSI: 750 milijonov €, ~75 milijonov € letno).
Hkrati pa nove kapacitete praktično ni. Zastoje plačujejo slovenski davkoplačevalci v izgubljenem času, gorivu,
onesnaženju in propadanju vozišča. Tovornjaka iz Nemčije se vse to ne dotakne.
Slovenski davkoplačevalec plačuje cestno stagnacijo v dveh smereh hkrati: na vhodu izgubljamo EU sredstva, ki bi jih lahko izrabili, na izhodu izgubljamo čas, gorivo in produktivnost v zastojih. Obe smeri kažeta isto: vlade upravljajo, ne načrtujejo.
V finančni perspektivi 2014–2020 je Slovenija razpolagala s približno 3,3 milijardami € EU
kohezijskih sredstev. Od tega je bilo iz Kohezijskega sklada in CEF (Connecting Europe Facility) namenjenih 914 milijonov €
za prometno in okoljsko infrastrukturo + 159,8 milijona € za CEF promet.
Kje je končal denar? Glavnina za 2. tir Divača–Koper (železnica): ~390 milijonov € EU sredstev
(44,3 + 109 + 156,1 milijonov €). 3. razvojna os — glavni preostali avtocestni projekt — NI bila vključena
v glavni CEF seznam EU. Slovenske vlade ji nikoli niso dale evropske prednosti, zato ji EU ni dodelila glavnine sredstev.
Po podatkih TomTom Traffic Index 2025 je Ljubljana svojim voznikom v konici "vzela" 67 ur letno
(skoraj 3 dni). To je za 3 ure 50 minut manj kot leta 2024, vendar še vedno ogromno. Povprečna hitrost v mestu je 25,1 km/h.
Najbolj obremenjena cesta v Sloveniji je zahodna ljubljanska obvoznica — več kot 90.000 vozil dnevno.
Kritične točke so: primorska AC, gorenjska AC pred Karavankami, štajerska AC pred Šentiljem, mejni prehodi
Gruškovje, Šentilj, Karavanke.
Pretvorimo abstraktne 67 ur v denar, ki ga zares plačaš. Slovenec, ki vozi v Ljubljano in nazaj 220 delovnih dni letno, izgubi v zastojih sledeče:
1.400 € letno na voznika je grob izračun, vendar realističen. To je strošek, ki je nevidni davek:
ne stoji na položnici, ampak ga plačaš v izgubljenem času, dragocenem gorivu in obrabljenem vozilu.
Za primerjavo, kaj bi navadna slovenska družina lahko naredila s 1.400 € letno: 14 dni počitnic na morju.
Šolarjev semester glasbene šole. Polovica letne pokojninske rezervacije. To plačaš za to, da imaš
vlado, ki v 17 letih ni zgradila niti enega novega kilometra Ljubljanske obvoznice.
Številka 625 km in ~3 km letno ni abstraktna. Slovenec je vsak dan v stiku s posledicami:
Slovenske vasi se počasi praznijo. Lokalne ceste, ki so nekoč vodile do petih sosedov, danes vodijo le še do enega. Slovenec, ki bi rad živel v Beli krajini ali Prekmurju, ima cesto, kakršne ne bi imel niti pred 30 leti — vzdrževanje se zmanjšuje s padcem prebivalstva, novih prebivalcev pa ni, ker ni cest, ki bi jim omogočale službo v Mariboru ali Ljubljani. Spirala je strukturna.
Da bi razumeli velikost neuspeha, primerjajmo: en kilometer hitre ceste danes stane ~50 milijonov €. V 17 letih (2008–2025) je Slovenija v zastojih izgubila vsaj 3 milijarde € (200 mio €/leto × 17 let). Ta denar bi zadostoval za 60 km nove hitre ceste — kar je natanko toliko, kot manjka, da bi dokončali 3., 4. in 5. razvojno os.
17 let stagnacije je dovolj. Stranka Straža predlaga konkreten cestni program, ki ne le obnavlja, ampak razširja slovensko cestno omrežje.
Tedenska analiza tem, ki jih mainstream mediji preskočijo. Brezplačno, brez spama, odjava z enim klikom.